Radenci 2011

Radenci, 21 maj 2011

Pa sem pod isto streho spravil dve stvari, letošnji maraton in še dober trening za IRONMANA. Zjutraj sem šel s kolesom v Radence (46 km), bilo je oblačno in hladno, da so me lizale koze. Proti Radencem pa se je vse bolj jasnilo in postajalo toplo, da sem si na poti slekel dolge rokave. Na poti me je počakal ata, da mi je predal štartno številko, da mi ni bilo potrebno stati za njo v vrsti. Kolo sem v Radencih dal v Stankov avto, ki se je tudi za svojih 50 let ponovno odločil za 42 km. Pred startom je postajalo vse bolj vroče, težko je bilo samo stati na soncu. Poskušal sem se skoncentrirati na prvi krog, pa na drugi krog, domov pa bo že nekako šlo. Kolesariti se še vedno da, ko teči ne moreš več.
10 sekund pred startom, ko vsi odštevajo, je možno začutiti energijo množice. Adrenalin se sprosti in tek se lahko začne. Stanko je potegnil, počasi se mi je oddaljeval iz vidnega polja, jaz pa sem iz previdnosti začel bolj počasi, a še vedno okrog 13 km/h. Med tekom sem gledal kilometrske table za drugi krog. V mislih sem bil bolj pri drugem krogu kot pri prvem. Misli je prekinjala sirena reševalnih vozil, pobirali so onemogle tekače. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj tako hudo. Pri sebi sem se vprašal, če se to lahko zgodi tudi meni, mogoče v drugem krogu? V prvem sem bil še preveč fit, še vedno pa si mislim, da bi to začutil veliko prej preden bi padel v nezavest. Toliko izkušenj se mi zdi, da že imam.
Končno je prišel obrat, spet malo adrenalina v množici navijačev. Eni so končali, peščica pa gremo še enega. Svežina telesa je izginila, opazil pa sem splošno utrujenost in žareč obraz od žgočega sonca in visoke vlage v zraku. Na obratu mi je Stanko dejal, da ima krizo, a je bil še vedno pred menoj. Naslednja 2 km sem srečeval maratonce, lahko njim, še malo in bodo na cilju. Tudi polovica maratoncev na 42 km je končala svoj nastop po prvem krogu. Pametno, hrabro je odstopiti pravočasno. Sonce, vročina in sparina jih je zdelala. Še navijačev ni bilo več v drugem krogu, bili so bolj pametni in so se umaknili v hiše, kot da bi nekdo spraznil ceste. Zdaj se je pokazala nujnost okrepčevalnic, predvsem voda je bila potrebna. Pil sem in se polival z vodo, da bi se ja ohladil. Trije tuši so bili prava odrešitev. Nekaj minut sem stal pod vsakim tušem, da sem se ohladil. Potem je šlo lažje naprej, a ne za dolgo. Vse več maratoncev je vmes hodilo, najbrž zaradi krčev, utrujenosti. Tudi sam sem tu in tam tempo nadaljeval s hojo, s hitro hojo, a je počasni tek bil vseeno lažji. Hitreje ni šlo, kot da v zraku ni dovolj kisika.
Dva kilometra pred ciljem je spet postalo živahno na progi. Spodbuda s strani ti da spet malo zagona in tek v cilj postane spet lahkotnejši. Končno cilj in čestitka od Petre Majdič. Pol banane, požirek juhe, kolesarska oprema in že sem bil na poti domov. Vsaj nevihte sem prehitel.

NAZAJ