Celovec, 3. julij 2011

Dolgo pričakovani dan, vse od začetka januarja, ko sem začel hodit na plavanje dokaj redno, skoraj vsaki teden. Čez zimo je moja, že itak slaba, plavalna kondicija povsem povsem izginila. Prvič sem komaj preplaval 500 m. Tekel sem itak celo zimo, a so to bile kratke razdalje, okrog 7 km, toliko, da sem ohranjal kondicijo. Kolesariti sem začel resno šele aprila, pač kot je dopuščalo vreme. Do maja sem nabiral predvsem tekaške in plavalne kilometre. Maratonsko razdaljo sem sprobal v Radencih, da ne bi bilo preveč enostavno sem šel tja in nazaj s kolesom. Za še težje razmere je poskrbela vročina in sopara. Prestal sem preizkušnjo brez posebnih težav, le čas ni bil, no bil je pričakova. Od tu naprej sem se posvetil kolesarjenju. Edini cilj, na triatlonu mi je bil prekolesariti 180 km v času 6 ur. Za plavanje sem vedel, da bi moralo biti okro 1:30, za tek pa mi je bilo vseeno, skozi bi moral priti v dobrih štirih urah.

Dan prej sem se odpeljal z avtom v Celovec. 157 km se mi je zdelo neznansko dolgih. Naslednji dan bi moral prekolesariti 180 km. Malo me je panika, če je potem res možno še odteči 42 km.

Andrej je že bil v Celovcu en dan prej. Poklical sem ga in parkiral zraven njega. Po vseh formalnostih, ki pri triatlonu potekajo celi dan: navodila, oddaja kolesa, oddaja vrečk za kolo, za tek,… Zadnje prehranjevanje z ogljikovimi hidrati, hidriranje z vodo in napitki, v mislih vedno znova na progi, v vodi, na kolesu, na teku. Poskušaš si vizioalizirati dolžino proge in si jo razdeliti na krajše etape, da človek lažje sprejme te nepredstavljive razdalje.

Ura je zazvonia, v resnici nisem več spal. zatiskal sem oči, da bi se čim bolj spočil. Zdaj je šlo zares. Množica je drla proti jezeru. Z Andrejem se nisva prerivala v gnečo. Zaželela sva si srečo, ker sva vedela, da v tej gneči ne bova več videla.

Na startu sem bil poln adrenalina, samo da se začne in začelo se je z zmanjkovanjem sape, hlastanje za zrakom, ker je z vseh strani padali udarci in sem težko prihajal do zraka. Postalo je neznaosno in sem se za trenutek ustavil in počakal, da so se naredile luknje med plavalci.

Nadaljeval sem in hvala bogu, prišel sem v ritem, brez težav, pravzaprav z navdušenjem sem plaval, ker je šlo tako lahko. Zelo hitro smo bili na prvem obratu kjer se je okrog boje spet zgostilo plavalcev. Na naslednjem obratu smo se obrnili nazaj proti obali. Kanal je zelo hitro prišel, a sem mislil, da je krajši. Nič zato, bil sem pred koncem 3, 8 km dolge proge. Na cilju so nas fantje dobesedno vrgli iz vode. Prileteli smo v črno množico navijačev. Neverjetno, to ti da zaleta, da kar poletiš. Nekaj 100 m do menjalnega prostora doživiš vso navijaško evforijo. Hitro sem vzel vrečko s kolesarsko opremo. Dobro sem si zapomnil položaj stojala. Ni se mi preveč mudilo. Slečkel sem si neoprensko obleko, nadel čevlje, očala, rokavice in čelado. Vrečko s plavalno opremo oddal na kup s katerega so fantje in dekleta vrečke spet obesili po številkah na šprava mesta. Kolo je bilo na točno določenem mestu, zagrabil sem ga in stekel proti startnemu mestu. Takoj ob startu sem videl triatlonca, ki je menjaval gumo, še začel ni. Kakšna smola. Bučno navijanje z vseh strani zažene pedale čez 45 km/h. Ne bo dobro, sem si mislil in poskušal zavestno peljati počasneje. Prvič na takšni razdalji nimaš občutka kako hitro začeti. Ob jezeru malo gor malo dol, šlo je super. približno sem imel v glavi narisano progo. Glavna dva klanca sta bila še na vrsti. Skupna višina vzponov je bila 2000 m. Pred seboj sem imel prvi cilj – prvi krog, to je 90 km.

Na 50 km sem začutil čuden občutek pod sedežem. Nekaj je bilo narobe za zadnjo zračnico. Bil sem v hribu, pogledal sem kolo. Je to mogoče? V petih, šestih letih nisem imel defekta. Pred IRONMANOM sem kupil nove zračnice. Na vrhu hriba sem vstavil in še vedno nisem mogel verjeti. Pritekel je gledalec, ki mi je hotel pomagati. Sem se mu zahvalil, da ne bo treba, ker bom defekt odpravil s tekočino, ki sem jo nameravla stisniti v zračnico. Pa saj to ni res, lepilo, ki sem ga kupil tik pred tekmo, je bilo trdo. Odstop, videl sem samo še odstop, kajti s seboj nisem imel rezerve (zračnico in plašč). Isti gledalec, ki je opazoval mojo “tragedijo” je po mobiju nekoga poklical in mi dejal, da bo prišel servis. Servis? To ni mogoče, nisem vedel, da obstaja servis na progi. Torej sem rešen. Čeprav sem čakal 45 minut in bil neizmerno živčen, samo gledal sem lahko kako vozijo mimo vsi tisti, ki sem jih prehitel na plavanju ali na kolesu. No, vsaj okrepil sem se z malico in se dobro napil. Res sta prišla serviserja, mi vstavila zračnico in zamenjala plašč kot blisk. Že sem dirjal naprej, zdaj se nisem več zadrževal. Poskušal sem vsaj nekaj nadoknaditi. Že sem bil na obratu, spet spodbude navijačev. Tudi na progi so bili, povsod se je slišalo “Slovenija”, enkrat celo “Slovakia”, največkrat pa “Boris”, saj smo imena in države imeli izpisane na startnih številkah. Po desetih kilometrih drugega kroga sem spet začutil felno. Najbrž sta mi serviserja slabo napumpala kolo. Pogledam in vidim, da je čisto prazna. To res ni res! Zdaj sem res končal. Kolo se mi ustavi pri policaju in ga prosim, če lahko pokliče serviserja. Ugorovil sem, da je na zamenjani zračnici odletel ventilček. Bil sem spet brez vsake možnosti za nadaljevanje. Edino uponja ponovno čakanje na serviserja. Veliko ljudi mi je priskočilo na pomoč, s pumpo, z zračnico, ki ni bila prava. Policaj je res poklical serviserja in bi povedal, da pridejo čez pol ure. Ni jih bilo, pripeljal se je nekdo, ki je redarjem vozil malico, meni pa sporočil, da pridejo čez 20 minut, ker imajo veliko dela na progi. Tudi čez 20 minut jih ni bilo. Vedno manj kolesarjev je vozilo mimo mene. Pripeljala pa sta se dva nedeljska kolesarja. Videla moje kolo in me v slovenščini, v koroškem dialektu vparaša kaj se dogaja Bil je Herbert Pegam, moj odrešitelj, hitro smo se zmenili, dal mi je svojo rezervo, napumpal sem kolo, se mu zahvalil, se pofotkali in spet sem bil na “konju”. Nisem pa bil prepričan, da bom prišel do cilja. pred seboj sem imel še 80 km.

Hitrost je popustila, tudi adrenalin, dobrega rezultata ni bilo več moč doseči, čeprav mi je bil še vedno edini cilj priti skozi cilj. Do konca kolesarskega dela ta ni bil več siguren. Na koncu se je izšlo. Priše sem v cilj, povprečna hitrost je bila vseeno še 30 km/h. kljub dvakratni smoli sem dosegel kolesarski cilj, če odštejem čakanje na servis. No, to je bila slaba tolažba, preobul sem copate, snel čelado in rokavice, oddal vrečko s kolesarsko opremo in se pridružil na progi ostalim tekačem. Proga je 3x peljala v center Celovca. na progi sem srečal Andreja, na hitro sem mu povedal kaj se je zgodilo. Tudi on je bil prvič na triatlonu, a je že tekel proti koncu svojega super rezultata pod 11 ur. Jaz sem vedel, da na teku se ne more nič zgoditi, da bi mi preprečilo priti v cilj. Res bi raje skočil v vodo ko smo tekli mimo kopalcev ali pa se zleknil na travo. Samo spati sem zi zažele ko končam tek. Na progi je bilo kar nekaj Slovencev, ki so navijali za svoje, tudi ostale Slovence. Sicer pa so vsi navijali za vsakega posebej.  Kilometri so se vlekli, bolj kot ponavadi, a zadnjih nekaj kilometrov je bilo nepojmljivih. še vedno nisem mogel dojeti, da sem preplaval 3, 8 km, prekolesaril 180 km in zdaj tik pred koncem 42 km teka. Tek zadnjih nekaj metrov skozi cilj bi človek ponovil še nekajkrat zapored. Je to to za kar vstrajamo? In spanje. Ne, minilo me je. Po kratki analizi z Andrejem, po nekaj kalorijah v obliki litra mleka, drugo mi ni odgovarjalo, sem se odpeljal domov. Malo čez polnoči, ko je v Celovcu pritekel zadnji Ironam skozi cilj, in je nebo zasijalo od ognjemeta, sem bil doma. Za počitek ni bilo časa, zjutraj je bilo treba vstati zaradi službe. Po večini maratonov so prisotne večje bolečine v mišicah kot so bile po ironmanu. To samo pomeni, da se nisem približal svojim zmožnostim in telesa nisem preobremenil. To pa mi daje izziv za naprej. Upam, da se kmalu spet vidimo na Ironmanu.

Po vseh pripteljajih, s trmo in z veliko sreče čez cilj IRONMANA. In navsezadnje, kot me potolažil Leon, da sem eden izmed 146 Slovencev, ki smo prečkali ciljno črto ironmana.Herbert Pegam, če njega ni bi poslal sam “bog2, bogve, če bi sploh prišel do konca. Hvala Herbert. Je sicer obljubil, da pride v jeseni na Ptuj, ga ni bilo, pa kdaj drugič.

NAZAJ