Radenci, 20. maj 2000
Zaradi vročine, ki je prevladovala v prejšnjih letih na maratonih v Radencih, si nisem misli, da se bom lahko tako kmalu podal na to progo. Po vročih dneh v začetku maja, drugega, kot ohladitev, ni bilo za pričakovati. Prišla je v pravem trenutku, tudi rahlo pršenje je bilo prej v pomoč, kot v oviro. Dvajseti maraton, dvajsetega maja in to “doma”, se mi zdi, da ni primernejšega maratona za leto 2000.
Prvih štirinajst kilometrov že dodobra poznam. Toliko km potekata skupaj progi malega in velikega maratona. Pot vodi od Radencev izpred hotela Radin proti Gornji Radgoni, kjer nas je na mejnem prehodu pričakala “pleh” muzika. Pot nato vodi čez Muro v avstrijsko Radgono in proti mejnemu prehodu Gederovci. Večina proge po avstrijski strani poteka po poljskih poteh, ki pa glede na padavine v teh dneh niti niso bile tako razmočene kot sem pričakoval. Kmalu po vrnitvi v Slovenijo se progi ločita. Tekači malega maratona se vračajo proti Radencem, tekači na 42 km pa naprej proti Murski Soboti. Vse do Murske Sobote ena sama ravnina. Tudi pot nazaj proti Radencem se začne tako. Po tridesetih km pa pot zavije med vasi in končno izgubiš občutek osamljenosti, ki te spremlja večji del proge velikega maratona. Zaradi manjšega števila tekačev večinoma tečeš sam. Dohitevanja in prehitevanja so redka. Srečuješ manjše skupine ljudi ob okrepčevalnicah, ki vsakega tekača pozdravijo s spodbujanjem. Trideset km je sicer hitro minilo, tudi čas ni bil slab. Po petintridesetem km pa me je začela dajati utrujenost in bolečine v mišicah. Nekje na štiridesetem km se obe progi spet združita, teren je že znan in spet je šlo lažje. Na cilju so že podeljevali nagrade in se zabavali, ko smo še drugi presneto garali.
Od organizatorjev sem pričakoval, da se bo za dvajseti maraton dogajalo kaj več na startu, na progi, predvsem pa na cilju. “Slabo” vreme ne more biti vsega krivo. In rezultat? 3:29:37. Pričakoval sem slabše, kazalo pa je že na boljše.
