Švicarski alpski maraton – DAVOS – 78 km, 26. julij 2003
Švicarski alpski maraton, s svojimi 78,5 km in višinsko razliko 2320 m, velja za najdaljši in najvišji gorski tek na svetu. 21 km poti vodi čez strma alpska pobočja, 10 km poti pa poteka na višini 2600 m mimo 3417 m visoke gore Piz Kesch. Zraven najdaljše discipline, ki je označena s K78, se tekači na Švicarskem alpskem maratonu lahko pomerijo še v dveh različicah klasičnega maratona, C42, ki poteka po manj hribovitem in K42, ki poteka po visoko alpskem svetu. Lahko izbirate še med tekom ali hojo na 30 km ali pa z ekipo, ki šteje pet članov, prekolesarite 29,4 km, prerolate 11,8 km, trije tekači pa pretečejo po 13,9 km, 11,9 km in 14,5 km, pri tem pa premagate višinsko razliko 2630 m.
4700 udeležencev teka se je v soboto, 26. julija, zjutraj zbralo na Ledenem stadionu v Davosu, na nadmorski višini 1538 m. Startni prostor na atletskem stadionu je premajhen za toliko tekačev, tako so v petminutnem razmaku startali z različnimi disciplinami, start maratona K42 je bil dve uri kasneje iz 40 km oddaljenega Bergüna.
Start na 78 kilometrov je bil točno ob 8:00, po petih kilometrih teka po promenadnih ulicah Davosa smo zavili v dolino Landwasser, tekli smo po slikoviti pokrajini, ki se je spreminjala iz kilometra v kilometer in nudi enkraten pogled na dolino in vršace v ozadju. Tekli smo po pašnikih, po gozdnih poteh, po alpskih vasicah, ki še žarijo v svoji pristnosti. Tu in tam se je pot približala in celo križala z eno najspektakularnejših železniški progi v Evropi, ki v letošnjem letu praznuje 100 let. V kraju Wiesen se Maratonska pot združi z železniško progo čez most Wiesen, ki je najvišji peš most na svetu. Od tu smo se strmo spustili v kraj Filisur, z nadmorsko višino 1080 m, kjer so svojo 30 km pot končali tekači in pešci.
Do Bergünu, 1362 m, smo se spet vzpenjali. Odločilna točka marsikaterega tekača, tu se je končal en maraton in začel drugi. Na tem mestu si že lahko ocenil svoje zmogljivosti za nadaljevanje. Tu nas je čakala tudi prtljaga, kdor je želel se je lahko preoblekel, preobul ali se okrepil z doma pripravljenimi napitki. Sicer pa je teh bilo dovolj na progi. Vsakih 3 do 5 km je bila na voljo voda, več vrst osvežilnih in energijskih pijač, banane, kruh, energijske tablice in juha. Za tako dolgo in naporno pot je potrebno veliko piti in jesti.
Od Bergüna je pot vodila v dolino Val Tours, ki ji maratonci na 78 km pravijo kar “Dolina smrti”. Dolina je precej zaprta, in je v sončnem vremenu, kot tokrat, zelo vroča. Na višini 1822 m, smo hiteli mimo zadnjega naselja Chants, široka pot je prešla v ozko in vse bolj strmo planinsko pot, ki je na mestih bila že plezalna. “Pot v nebesa”, se je nekdo oglasil v ozadju.
Po 53 km smo dosegli najvišjo točko Keschütte, 2632 m. Tu sem prvič opazil maserje, ki so vsaj za malo ublažili bolečine v mišicah. Sedem kilometrov smo nato tekli gor in dol na višini med 2500 in 2600 m. Izpod hriba nad nami so izvirali številni potoki, ki so drveli v dolino pod našimi nogami. Marsikdo se je ustavil za trenutek in se ohladil v ledeno hladni vodi. Na šestdesetem kilometru smo dosegli prelaz Scaletta, preko katerega so včasih z mulami tovorili vino iz juga na sever.
Zadnjih 18 km poti, je v glavnem vodila samo še navzdol. Do višine 2000 m smo se strmo spuščali po krušljivem terenu, polnem velikega kamenja. Moral si zelo paziti kako si postavljal noge, čutil sem boleča stopala kako si želijo ravnega terena. Zaradi utrujenosti je majhna nepazljivost dovolj, da predčasno končaš tek. Za primer nesreče sta nad nami ves čas krožila dva helikopterja.
Pred startom sem se zavedal, da lahko tek zaradi številnih težav končam prej saj se na tek nisem posebej pripravljal. Zasilni cilj mi je bil 42,2 kilometrski maraton. Tudi organizator je predvideval takšno možnost in jo je celo priporočal v primeru utrujenosti. Progo sem začel z velikim spoštovanjem do razdalje in višine, kar malo zadržano, vse svoje misli pa sem usmeril na zadnjih 40 km. To se mi je obrestovalo saj sem v zadnjih kilometrih čutil še veliko moči, zadnjih deset kilometrov sem pretekel tako hitro kot prvih deset. Zadnji kilometer poti se je spet dvignil proti Davosu, ulice so bile polne ljudi, ki so bodrili vsakega tekača posebej, tako je bilo tudi celotno progo.
Zadnjih 200 m je pot bila speljana na atletski stadion od koder smo tek začeli. Na cilju sem na štartno številko, kjer je bilo tudi ime vsakega tekmovalca, dobil žig “ziel erreicht”. Le z žigosano štartno številko smo tekači prejeli zasluženo nagrado.
Zmagovalci v vseh disciplinah so dobili po 4000 CHF. Na najdaljši preizkušnji je že tretjič zmagal Rus Grigory Murzin (5:54:43) med ženskami pa Italijanka Monica Casiraghi (6:47:55). Med tekači se je znašla tudi Maria Anesini-Waliser, znana smučarka, ki je za svoj 40. rojstni dan pretekla težji 42,2 km maraton in to v času 6:58:16.
Sam sem od 1200 tekačev, kolikor se jih je udeležilo teka na 78 kilometrov, zasedel 481. mesto, v svoji kategoriji pa 211.
