Ljubljana 2014

Ljubljana, 26. oktober 2014

Od zadnjega maratona v Madridu je minilo natančno leto in pol. V tem času sem pretekel manj kot 300 km, prekolesaril nekaj več kot 1000 km, preplaval pa praktično nič. A svojo odločitev, da pretečem en maraton na leto, še nisem hotel preklicati. Ko sem julija iskal ustrezen maraton, sem se odločil za Ljubljanski maraton, že tretjič. Razlog je bil v novi progi in to v enem krogu. Konec avgusta sem začel delati prve kilometre do 10 km, v septembru sem bil že na 20 km, v začetku oktobra pa sem delal že daljše teke, a čez 29 km mi ni uspelo. Daljših razdalj tudi prej nisem delal, bolj me je skrbelo, da mi ni šlo preveč dobro od nog. Krivil sem daljšo neaktivnost. Septembra in oktobra sem uspel pretečti 200 km. To nekateri maratonci pretečejo v enem mesecu, če ne v enem tednu. Kljub izkušnjam po 18. pretečenih maratonih, sem Ljubljanski maraton ričakal z velikim rešpektom, koda je prvi. Vedel sem oz. vsaj upal sem, da bo do 30. km nekako šlo, zadnjih 12 km pa je bila neznanka. 12 km na koncu moči pa tudi ni kar tako. Verjel sem, da še devetnajstič pridem skozi cilj velikega maratona, če bi to bilo pod 4 ure, bi bil zelo zadovoljen.

Ljubljana14-1

Ogrevanje najbolših maratonk.

Pred Ljubljanskim maratonom se vedno premakne ura nazaj, zato nikoli nisem imel probleme z vstajanjem, tudi vreme je bilo letos idealno, hladno z nekaj sonca, mna nekaterih delih proge je bil moteč veter. Na prizorišču sem bil eno uro pred startom. Uspelo mi je parkirati pred Križankami, idealno. Malo sem si ogledal tekače na 10 km in se počasi začel pripravljati na start. Odločil sem se za kratke hlače in kratko majico, a z rokavniki. Odločitev je bila prava. Cel tek mi ni bilo prevroče in ni me zazeblo, ko sem se spotil. Start se je hitro bližal, znašel sem se v coni 3. Srečal sem Franca, ki je spremljal svojo hči na prvem teku na 21. Malo pred menoj je bila Bernarda, vedno se spomnim najinega skupnega teka od Ptuja do Ormoža. Tekla sva kot en, drug drugega sva “vlekla” 25 km. To bi danes glede na mojo pripravljenost bilo nemogoče, čeprav je tudi sama rekla, da ne bo forsirala.
Verjetno sem kaj spregledal v razpisu maratona. Nisem razumel zakaj se ne premikamo, če pa jeJankovič dal znak za start. Izkazalo se je, da startamo vsaka cona z nekaj minutnim zamikom. Tudi prav. In prišli smo do tega trenutka, moderatorji so “kurblali” množico, The Stroj je dajal ritem, adrenalin se je sprostil, koža se je naježila in začelo se je.
Presenečen sem bil na množico navijačev, vila se je neprekinjeno skoraj vseh 20 km, ko smo se tekači na 21 in 42 ločili. Ljubljanski maraton dobiva vse bolj podobo velikih svetovnih maratonov. V tem kratkem času (19 let) je prekosil že marsikateri bolj znan evropski maraton. Se pa je videlo, da je od 20. kilometra trasa Ljubljanskega maratona potekala prvič in se ljudje ob tej progi še niso navadili maratoncev, bilo jih je občutno manj.
Čeprav sem želel začeti počasi, sva se z Bernardo, z ramo ob rami, znašla za oba  prehitrem tempu, vse do prve okrepčevalnice na 5. kilometru. Od tam naprej sem jo videl malo pred seboj, a je nisem poskušal ujeti, nadaljeval sem po svoje. V Šiški, nekje na 10. kilometru sem moral še odtočiti, nerad, ker s tem izgubiš ritem, a narava je bila močnejša, kasneje še enkrat.
Med opazovanjem okolice, sotekačev, navijačev in ostalega dogajanja na progi, so kilometri hitro ostajali za menoj. Gneča na progi je bila še vedno velika in sem komaj čakal, da se bo po 21. kilometru množica razredčila. Če se pomnim maratona iz leta 2005, sploh pa tistega iz leta 1997, ko sem v drugem krogu tekel praktično sam. Tokrat je bilo drugače, res se je razredčilo, a še vedno smo tekli v skupini.
Moj naslednji cilj v mislih je bil 30. kilometer, tega sem dočakal na poti od Rudnika proti Golovcu. Počasi sem začel čutiti bolečine v mišicah, vedno bolj me je bolela, pekla sprednja stegenska mišica. Tempo se je upočanil, upal sem, da ne bo treba shoditi. Raje počasen tek kot hoja. Osatlo mi je še zadnjih 12 kilometrov, ki so tekli mimo toplarne, Žal, do stadiona v Ježicah in nazaj v center. Ko se je proga obrnila proti centru, je bilo spet lažje. Vedno več ljudi je bilo ob progi, spet tisto pravo maratonsko vzdušje, prava evforija, sploh tistih zadnjih nekaj 100 metrov. S časom 3:46:24 sem bil zelo zadovoljen. Pa se mi zdi, da sem se zalotil pri razmišljanju, da bi počasi nehal z maratoni. 🙂

LJ2014-2Na cilju sem spet srečal Miha, enega od Bratov Malek (dvojčka). Že na progi sta mi dala veliko vzpodbudo. Tako je nastala še ena fotka, tokrat na cilju devetnajstega velikega maratona.

NAZAJ