München, 11. oktober 2009
München nam je dokaj blizu in dovolj daleč, da si vzameš nekaj dni, da jih preživiš v enem lepših mest v Nemčiji. Najbolj me je navduševala misel, da je München olimpijsko mesto in da je cilj maratona na olimpijskem stadionu. Dvig startnih številk, sejem športne opreme, garderobe, masaže, osvežitev v bazenih, start, cilj, vse je bilo postavljeno v zeleno okolje olimpijskega centra. Tokrat se je organizator hvalil z največ udeleženci, 10.705 maratoncev in z rekordnim številom tujih tekačev iz 63 držav, 6472 tekačev na 42 km.
Ob progi je bilo 60.000 gledalcev, na vsej razdalji pa je igralo 22 glasbenih skupin, ki so skrbeli za prijetno vzdušje. Prvi je v cilj pritekel Ukrajinec Maxim Sali s časom 2:28:11, med ženskami je zmagala Švicarka Luzia Schmid s časom 2:53:07.
Težko bi govorili o vrhunskih rezultatih, seveda, ker ni bilo Afričanov. Še dan prej napovedan dež za nedeljo se je spreobrnil v povsem jasen, a vetroven dan. Oblaki so do konca maratona le prekrili nebo, a dežja na srečo ni bilo. Temperatura je bila okrog 13 °C, bi lahko rekel, da idealna, ker je veter pihal tako, da tekače večina časa ni motil. Proga je potekala od stadiona na Ludviigovo cesto, proti slavoloku zmage, od tam pa v angleški park.
Prijeten tek v zelenem parku med drevesi je potekal vse do 15. kilometra. Počutje je bilo zelo dobro, 13. kilometer sem prečkal prej kot v eni uri, v istem tempu sem nadaljeval naslednjo uro in 26. kilometer prečkal 2 minuti prej kot v 2. urah. Žal so se pojavile bolečine v mišicah in sem samo čakal kdaj bom začel popuščati. Šele na 29. kilometru smo pritekli v stari del mesta skozi vrata Issar. V mestu se je gnetlo navijačev, zlasti na Marijinem trgu. Zdaj je bilo treba še vzdržati te 30. kilometre.
Zaradi bolečin je motivacija po dobrem rezultatu izginila, 39. kilometer pa sem presenetljivo pritekel le 3 minute nad tremi urami. Žal so zadnje 3 kilometre proti stadionu bile ceste bolj prazne, razumljivo, saj je stadion veliko prijetnejši ambient za pozdrav tekačem. Maraton na Bavarskem pač ne gre brez piva, seveda, brezalkoholnega so ponujali tudi na zadnjih kilometrih pred ciljem.
Zadnjih nekaj 100 m je bilo veličastnih, vstop na stadion skozi velika maratonska vrata, tema osvetljena z barvnimi reflektorji, skozi umetno meglo smo vstopili na stadion in odtekli se enk krog, zelo emocionalni krog. Rezultat pa nazadnje tudi ni bil slab: 3:19:07. Nekako sem se našel pod tremi urami in dvajsetimi minutami ali drugače povedano, moj četrti najboljši čas.
