Dunaj, 12. april 2015
Kako, da si Dunaja nisem že prej izbral za maratonski podvig? Ko sem iskal destinacijo za svoj 20. maraton, sem se ob obisku spletne VCM takoj odločil za Dunaj. Čeprav mi spomladanski maratoni ne ležijo preveč, sem se zelo zgodaj prijavil, da sem vlovil še cenejšo prijavo in da slučajno prijave ne bi zaprli zaradi omejenega števila tekačev.
Čez zimo sem tekal kot običajno, morda dvakrat, izjemoma trikrat na teden po šest kilometrov, toliko, da sem si pretegnil noge. Sem pa naredil kar nekaj kilometrov na trenažerju. Leta sem okleval z nakupom, ker sem dvomil, da bom vstrajen. Veliko mi jih je dopovedovalo, da je to velik dolgčas. No, pa se kar da zamotiti s čim, tako, da zimska sezona niti ni bila tako slaba. Konec februarja pa sem vse več začel tekati. V dveh mesecih sem naredil 300 km, to je več kot za zadnji maraon. Nisem pa naredil daljših tekov, enkrat mi je uspelo preteči 29 km. Bi rekel, da sem se najedel vseh teh dolžin, a zavedal sem se, da treba imeti določeno kilometrino, če želiš na maraton. Vse skozi pa se malo zanašaš na izkušnje. Pred maratonm sem vedel vsaj to, da skozi cilj bom prišeč, čas mi ni več motivacija. Včasih ne morem verjeti, da sem lahko tekel veliko hitreje, tri ure in trinajst minut. Hm, kar bo, pa bo.Progo sem si večkrat dobro ogledal, si jo vizualiziral in si postavil etapne cilje. Samo, da pridem čez 30. kilometer, potem bo šlo, nekako že.
V petek sem dvignil startne številke. Res je bil postavljen rekor prijav, čez 42600 tekačev, a v to so šteti tudi tisti na 21 km in štafetni teki in otroški teki. Na 42 km nas je bilo prijavljenih čez 9000. To pa ni več tako veliko za takšen maraton kot je Dunajski. Sledila sta dva dni ogledov in sprehodov po Dunaju, vsaj en malii maraton v dveh dneh, vreme pa že skoraj poletno, prevroče za mene. Kot že velikokrat zadnje čase, vreme poskušam odmisliti, samo, da ne dežuje. Neprijetno je teči v mokrem.
V nedeljo zjutraj so v hotelu bili prijazni in so zaradi maratona zajtrk začeli streči ob šesti uri. S podzemno sem se odpeljal na cilj. Samo slediš vedno večjemu številu tekačev, ki se zbirajo na podzemni z vseh strani. Bil sem dovolj zgoden, da jih še ni bilo veliko. Malo potem, ko sem prispel na startni prostor, so tekači začeli prihajati v pravih navalih. Več kot 30 tovornjakov je čakalo na štartu za naše obleke. Bilo je hladno, zato sem do zadnjega odlašal s slačenjem. Samo pol ure pozneje, tik pred ciljem, pa je sonce že kazalo svoj vroči obraz. Še nismo začeli in že je bilo skoraj vroče. Na startnem mestu te je množica zajela z vseh strani in nisi videl več drugega kot tekače z vseh strani. Nad nami pa so se dvigali nebotičniki Mednarodnega centra.
Napočil je dolgo pričakovani start mojega 20. maratona. Veličasten začetek na mostu čez Donavo. To pa je bilo za naslednje tri ure tudi vse. Pričakoval sem malo več od Dunajčanov oz. Avstrijcev. Morda pa sem pričakoval preveč, ker to le ni smuk ali kakšna druga smučarska disciplina. Saj se ne morem spomniti, če je bila sploh kakšna glasbena skupina ob poti. Malo bolj živahno je postalo na 20. kilometru, ko smo se približevali cilju malega maratona. Maratonci smo tekli naprej, ulice so se pa zelo razredčile. Skrival sem se pred soncem v sencah visokih zgradb, malo je pomagal veter, a utrujenosti se ni dalo preprečiti. Začel sem šteti kilometre. Samo, da pretečem dolgočasno ravno avenijo mimo Praterja. Ko smo zavili proti centru, je za menoj bilo že 35 kilometrov, korak pa se je že od 20. kilometra upočasnil in ni šlo hitreje. V glavi sem imel samo en cilj, da se ne ustavim. S trdno volj sem premikal noge naprej, kolikor se je pač dalo. V glavi pa sem odšteval vsak kilometer, ko sem tekel mimo table, ki je označevala kilometre. Zdelo se mi je, da se ne bo včakal table z oznako 40, pa sem, je prišla, in vedel sem, dasem na koncu. Takrat sem našel še nekaj volje in moči, da sem pospešil, da sem končal ta, že predolgo trajajoči, tek.
Cilj, medalja, nekaj hrane za na pot in na koncu pivo (brezalkoholno) o katerem sem že nekaj kilomerov sanjal. Nazadnje pa mi niti pivo ni naredilo veselja. Z Melito sva se dobila pred spomenikom Marije Terezije. Nekaj minut mi je delal prijetno zavetje. Od utrujenosti bi kar zaspal pod njenimi nogami.
S časom 3:50:53 sem samo za sekundo zaostal za rezultatom Madridskega maratona in sem navsezadnje tudi s tem rezultatom zadovoljen. Realnost pa je, da so časi pod 3:30 očitno za menoj.
