7. oktober 2012
Sredi poletja sem se odločil za maraton Verona. Organizatorji so pripravili novo progo s ciljem v areni. Pa sem se odločil. Že kakšen teden pred maratonom je bilo jasno, da razmere za tek ne bodo idealne, temperature čez 25 °C, to so povsem poletne razmere. No, po letošnjem vročem poletju takšna temperatura ni bila presenetljiva, sploh za ta predel Italije v tem letnem času. Torej tudi nisem pričakoval kakšnega hitrega teka.
Pred maratonom sem utrujal noge z ogledi Verone, bližnjih in bolj oddaljenih mest, a sem pred kakšnim maratonom naredil že kaj več kilometrov kot tokrat.
Nedeljsko jutro je že napovedovalo lep in topel, ne, vroč dan, a sem na to že bil pripravljen ali pa sprijaznjen. Izpred hotela sem se z mestnim avtobusom odpeljal na mestni stadion, od koder so nas z avtobusi prevažali v 17 km oddaljen kraj S. Ambrozij vzhodno od Verone. Množica, ki se je zbirala v majhnem mestu, je postajala vse večja. Ne vem koliko je bilo vseh tekačev. Menda nas je bilo iz 27 držav, vem le, da je na cilj prišlo 1700 maratoncev, med njimi sva bila samo dva Slovenca. Istočasno pa je potekal še tek štafet in tek na 10 km po ulicah Verone.
Start se je začel s 3 minutami čez pol deveto, vročina pe je že udarjala v obraz, kot da bi bil na maratonu v Radencih. Večina je nervozno čakala ta start. Za trenutek sem pomisli, da me je v Celovcu takšna razdalja čakala po 4 km plavanja in po 180 km kolesarjenja. Kaj je potem pomeni samo 42 km teka? Pred menoj je nekdo imel na glavi masko in oblečen dolg plašč. Ne vem kaj je predstavlja, a mu je bilo že presneto vroče, po vratu mu je curljala pot še preden se je sploh začelo.
Vse do Verone je proga potekala rahlo navzdol, nekaj je sicer bilo vzpona kar je motilo ritem. Motilo pa je sonce in vročina. Če je le bilo možno smo se tekači skrivali v senci dreves in visokih ograj na poti. Prva polovica je poti je tekla med vinogradi, druga polovica pa po Veroni. Kar 10 km je bilo v samem starem delu mesta. 33 km smo mimo arene kjer je bilo glavno dogajanje, kjer je bilo pravo navijaško vzdušje, po devetih km pa še enkrat ob areno in skozi cilj v samo areno. Cilj je prišel kar nekako presenetljivo hitro, da se nakako sploh nisem mogel zavesti, da je konec. Veličasten prihod v areno te spet nabije z adrenalinom.
Sicer pa sem od veronskega maratona pričakoval več. Do zdaj so se Italjiani še vedno izkazali. Verona pa je ostala nekako hladna, morda zaradi velikega števila tujih turistov, ki so prišli v Verono z drugimi cilji. Na koncu sem vseeno zadovoljen z maratonom in s svojim rezultatom. V svoji kategoriji sem bil 27. od 180 tekačev.
Zmagovalci so bili seveda temnopolti, med moškimi je zmagal Kirui Kiprotich iz Kenije s časom 2:11:34, pri ženskah pa Atacha Everline Nyamu, tudi iz Kenije, s časom 2:42:41. Oba časa govorita, da so bile razmere vroče celo za Kenijce.
